Januarska žetev

Iz knjige »Darovanje je anonimno. Veva, da gre za moškega Benediktove starosti. Psiholog je z nama stopil v stik, ker je prejemnik srca izrazil željo, da bi nam napisal pismo,« je nadaljevala in obenem iz torbice nerodno vlekla podolgovato kuverto. Položila jo je na mizo in jo počasi porinila proti praznemu stolu. Iz spremne besede Ta kratka proza je sveža in skoraj nepričakovano sodobna, celo aktualna in provokativna. Današnjo družbo in življenje avtorica obravnava kar na meji družbenega roba, njeni junaki so, ko dobro pregledamo, vendar morilci in samomorilci, alkoholiki, psihotiki in psihopati, zasvojenci z mamili, pedofili, vojak s »sindromom fronte« iz balkanske vojne ipd. Vendar to ni tako imenovana črna kronika, ampak prava proza. In ne žurnalistika. Avtorica tudi ni »vsevedna preiskovalka«. Če bi uporabil legendarno Cankarjevo metaforo, lahko rečem, da Mika Hočevar potuje skozi »kamrice srca« svojih junakov. Poskuša razumeti globlje plasti, nekatera dejanja se ji zdijo, da niso bila narejena po junakovi volji, ampak volji usode, ki mu je bila vnaprej namenjena. (Tone Partljič)