Najbolj znano Kukuljevićevo dramsko delo je zgodovinska tragedija Juran in Sofija ali Turki pri Sisku (1839). Čeprav se je pozneje izkazalo, da ni bila povsem izvirna – nastala je po drami nemškega avtorja L. Gindla, vodje nemške igralske skupine, ki je potovala po Avstriji in nastopala po Hrvaški, poleg tega pa je bila prvotno napisana v nemščini in nato prevedena v hrvaščino - je izjemno pomembna kot prva štokavska razsvetljenska drama. Ob letu izida jo je uprizorila amaterska igralska skupina v Sisku, leto kasneje pa jo je v Zagrebu, v gledališki stavbi na Markovem trgu, uprizorila Domača gledališka družina, kar je bil začetek novega hrvaškega gledališča. Kukuljevićevi vzorniki so poznoromantični nemški dramatiki (Schiller, Körner, Kotzebue), katerih dela je videl na Dunaju. Tako kot pri zgodovinskih dramah drugih somišljenikov je tudi v Kukuljevićevi dramatiki najpomembnejše domoljubje ter spodbujanje politike in idej narodnega gibanja.
Ivan Kukuljević Sakcinski (1816-1889) je hrvaški zgodovinar, pisatelj, bibliograf in politik. Leta 1837 je postal sodelavec Ljudevita Gaja, pisal v Danici in bil ena vodilnih osebnosti hrvaškega narodnega preporoda. 2. maja 1843 je imel v hrvaškem saboru svoj prvi govor, v katerem je zahteval, da se hrvaščina uvede kot uradni jezik v šolah in uradih. Ustanovil je Društvo za zgodovino Jugoslavije (1850), v katerem je bil tajnik in predsednik. Od 1861 do 1867 je bil veliki župan Zagrebške županije, od 1865 do 1867 pa banski guverner. Je eden od ustanoviteljev Neodvisne ljudske stranke (1863), v kateri se je strinjal s politiko I. Mažuranića. Potoval je po Hrvaški, Dalmaciji, Bosni, Albaniji, Grčiji in Italiji (1854, 1856–57 in 1873) in zbiral gradivo za zgodovino, prepisoval epigrafske spomenike in zbiral druge starine.