Forstneričev žlahtni, svojski stik s slovensko tradicionalno in sočasno literarno tvornostjo, obogaten s povsem novimi vsebinami in možnostmi, presunljivo aktualno komunicira z današnjostjo.
France Forstnerič (29. januar 1933, Pobrežje pri Ptuju-22. maj 2007, Maribor), pesnik, pisatelj, novinar, publicist, z opusom petih pesniških zbirk (Zelena ječa, 1961, Dolgo poletje, 1968, Pijani kurent, 1971, Pesniški list 32, 1976, Ljubstava, 1981), z dvema knjigama za otroke (Srakač, 1970 in Bela murva, 1976, s publicistiko (Kaj smo sanjali in kaj se je dogajalo, 1997), novelistično knjigo (Brlog, 1987), je sedaj tukaj pred nami. Zdaj ga imamo končno vsega. Njegovo obstajanje z jezikom, ki dvomi in vzpostavlja odnose, ki ukinja in poduhovlja, ves njegov ustvarjalni svet išče nove recipiente, kot bi rekel Forstnerič sociolog in komunikolog, nove generacije bralcev, da ga znova odkrijejo. Dobitnik nagrade Prešernovega sklada, Levstikove in Glazerjeve nagrade nas nagovarja s silovitostjo breprizivnega kanona tega prostora. »Jaz pa se hočem posloviti vedno zjutraj in začeti dan na novo. Hočem šepetati dneve, govoriti ure, kričati sekunde, hočem, da je od besede do besede moja pesem molk in moč in s tisoči pomenov naseljena tišina.« (Dolgo poletje. Pohod besed)
