Psihološki roman o materinski ljubezni, travmah, alkoholizmu in nevidnih ciklih, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Intimna zgodba, ki v duhu romanov Shuggie Bain in Vesela sem, da je mama umrla zareže globoko – a vendar pušča prostor za upanje.
Ko ženska, ujeta med zahtevami materinstva in senco lastne preteklosti, poišče psihoterapevtsko pomoč, upa, da bo našla nov način za pristnejši odnos s skoraj najstniško hčerjo. Toda proces, ki naj bi bil usmerjen v prihodnost, jo neizprosno potegne nazaj – v otroštvo, zaznamovano z napetostjo, alkoholizmom in neizrečenimi bolečinami.
Na terapevtskem kavču se odvije potovanje v njeno notranjost, kjer še vedno prebiva prestrašena deklica. Vprašanja, ki jih je predolgo potiskala v ozadje, zdaj kričijo po odgovoru. Kako zaceliti rano, ki je nikoli ni imela priložnosti poimenovati? Kako ne ponoviti zgodb, ki so ji bile položene v zibelko? Bo znala najti pot iz temačnega psihološkega gozda? Bo zmogla zaceliti materinsko rano, ki jo je sama nehote poglobila? Bo znala pretrgati večni cikel vračanja v prestrašeno deklico, ki lahko le nemočno zmrzne?
Roman z izjemno psihološko tankočutnostjo odpira prostor za razmislek o materinstvu, medgeneracijskih odnosih, vplivu družinske dinamike in tihih mitih o brezpogojni materinski ljubezni.
»Tako iskreno, tako globoko, tako pristno, tako brutalno iskreno, tako brez zavijanja v celofan. To je delo, ki ga bom z veseljem dala v branje svojim klientom – da vidijo, kaj pomeni predelovati in delati korake, se soočati z bolečino in odkrivati svojo zgodbo.« - Elizabeta Dornik Hribar, sistemska psihoterapevtka
»Knjiga Kako pokopati mamo, ki je še živa je odkrit, neizprosen rez v jedro družinske dinamike, kjer ljubezen in bolečina hodita z roko v roki. Avtorica z neizmerno pristnostjo in pogumom razgalja čustvene pokrajine, o katerih večina molči, a jih mnogi nosijo v tišini. Vsaka stran je ogledalo – krhko, a neusmiljeno –, v katerem bralec neizogibno zagleda košček sebe. To ni le knjiga, temveč povabilo k iskreni introspekciji in tihemu soočenju s tistim, kar smo zakopali globoko v sebi.« - Josipa Supančič, učiteljica
»Kako ljubiti svojo hčerko, če te nikoli niso naučili ljubiti sebe? Pretresljiva zgodba sodobne ženske, ujete med svojo mamo in hčerko. V terapevtskem procesu postopoma razgalja svojo ranljivost, išče stik s telesom in se spoprijema s tihimi ranami iz otroštva. Če ste kdaj čutili, da iz preteklosti nosite nekaj, česar ne znate ubesediti, potem je to knjiga za vas.« - Dr. Lucija Čevnik, avtorica knjižne uspešnice Mama hčerki, psihoanalitičarka, sociologinja in svetovalka za odnose med starši in otroki