Janko Maček z opisi začetkov revolucije pokaže glavno ost medvojnega dogajanja in daje vedeti, da je bila revolucija za slovenski narod veliko hujša in usodnejša od okupacije. Iz njegovih prispevkov nadalje izhaja, da je bil za Osvobodilno fronto in partizansko gibanje prvobitni cilj revolucija, boj proti okupatorju pa v prvi vrsti taktika Komunistične partije v njenem brezkompromisnem boju za prevzem oblasti.
Po partijskem katekizmu je potrebno osvobodilni boj zatiranih narodov opredeliti kot prvo fazo socialistične revolucije, ki dopušča sodelovanje z zavezniki, teh pa se je treba v drugi fazi revolucije, ko niso več potrebni, znebiti. Na temelju gornje strategije pri izvedbi revolucije, sprejete v začetnem obdobju okupacije, je tudi slovenska partija z množičnimi poboji po koncu vojne usidrala svojo oblast.