Marjan Žiberna v svojem petem literarnem delu, zbirki kratkih zgodb z naslovom Kdo gleda prozo?, tematizira številna vprašanja sodobnega sveta: osebno in kolektivno deziluzijo, nesprejetost nekonvencionalno razmišljajočih, iskanje mesta v svetu, begunstvo, spolno identiteto, vseprežemajočo skrb za prihodnost …
Usode literarnih likov se bralcu odstirajo skozi režo, kakršno omogoča kratkoprozna forma literature. To so večinoma ljudje z obrobja, ki lahko v vsakem trenutku strmoglavijo v prepad, a se vendarle nekako skušajo obdržati na površju.
Pripovedni slog je praviloma realističen, pristop pa izviren, zato se marsikje zastavlja vprašanje, ali gre za dogodke, ki smo jih v poplavi vsakodnevnih novic spregledali ali pa smo videli zgolj njihovo vrhnjo plast. Če se morda zdi, da se je avtor s to knjigo povsem odmaknil od zanj doslej značilnega, mestoma (samo)ironičnega tona, začinjenega z obešenjaškim humorjem, pa ta vtis proti koncu knjige zbledi.
