Kip slobode

Kip svobode se brez kompromisov ukvarja z mnogimi travmatičnimi obrazi današnje hrvaške stvarnosti (in ne samo nje). Kot do drugih, tako avtorica ni do sebe nič kaj kompromisna, beri: lastnemu (tekstualnemu) subjektu. Maja Urban v svojih verzih ne prizanaša nikomur - lastnemu (palačniškemu) življenjskemu okolju, tajkunom, splošni družbeni licemernosti in nihilistični apatiji, razčlenjuje boleče družinske travme in splošno resničnost v današnji, groteskno distopični Hrvaški. Urbane pesmi so sled iskrenega, dobronamernega in pristno uporniškega doživetja - ravno tistega, ki tako boleče manjka v morju splošne in ne samo virtualne ravnodušnosti. Maja Urban resnično ima minuciozni dar, da vidi vse slabo v lastni resničnosti in nikoli in pod nobeno ceno ne pristaja na današnja (oligarhična) "pravila" splošne družbene "igre" in "igrice", ampak, povsem nasprotno, še vedno goji upanje, da lahko poezija, čeprav ne more ničesar spremeniti, vsaj gleda svet v oči, svet, ki nas je zmanjšal na bančno in vse drugo, prostovoljno suženjstvo. Toda tisto, kar posebej intrigira v Kipu svobode, je dekonstrukcija vseh možnih "vlog", ki jih mora ženska v današnjici s smehom na obrazu prenašati. Ko se torej združi izjemno premišljen poetski diskurz s tematskim bogastvom te uporniške knjige, dobimo več kot zadosten razlog za branje Kipa svobode. Delimir Rešicki