Kleopatra: Naj se zgodi

Roman o zadnji ptolemajski kraljici Kleopatri VII. je izpisan v prvi osebi ter gostem, preobloženem, skorajda hipnotičnem jeziku, v njem pa – na ozadju prelomnih zgodovinskih dogodkov in v času, ko je rimski imperij širil svojo prevlado na Vzhod – odkrivamo pravo podobo te neobičajne vladarice.

Čeprav bi jo Zahod rad predstavil le kot krvoločno vladarico in prešuštnico, je bila Kleopatra VII. veliko več kot to; sposobna in genialna vladarica, ki je po očetovi smrti v deželi ponovno vzpostavila osiromašeno gospodarstvo, gradila namakalne sisteme, jezove, spomenike in najveličastnejše stavbe. Gojila je številna zanimanja, obvladala retoriko, znanost, umetnost, klasične avtorje in vsaj sedem jezikov, po zaslugi dveh najpomembnejših moških tistega časa – najprej Cezarja, potem Marka Antonija – pa je odigrala eno od ključnih vlog na Sredozemlju in Egiptu zagotovila neodvisnost.

Roman se osredotoča predvsem na njeno notranje doživljanje in zapleten odnos s Cezarjem in Antonijem, pred bralca pa stopa kot ženska, ki je bila že z rojstvom predestinirana za božanstvo, in ki je ohranila oster um, hladno ambicijo in preračunljivost, a tudi željo po znanju, religiji, politiki in ljubezni.