Kodranje razuma

Dnevi se zelo vlečejo v neprijetni negotovosti. Tomaž se še vsak dan z vlakom pelje v službo. Toda v zadnjih dneh mu med vožnjo ni do dremanja, ves čas občuti čudno napetost. Naveličan je potepanja po svetu; prepričan je, da se je verjetno prav zaradi takšnega življenja uničilo družinsko sočutje. Če bi služboval v domačem kraju, bi se lahko ves prosti čas posvetil družini. Zadnji čas se z Olgo močno razhajata, nikakor ne moreta ponovno najti neke prijetne skupne poti. Še in še bi se moral pogovarjati z njo; zagotovo bo potem imel – če bo poučeval v domačem kraju – dovolj časa za prijeten pogovor. Seveda, če ga bo hotela poslušati? To, to mora še temeljito premisliti, o čem in kako bo spregovoril z njo. Zagotovo bo potem imel več priložnosti, beseda bo sprostila besedo in življenje se bo zgladilo.