Danski avtor Jesper Juul v knjigi pojasnjuje razloge za nove vzgojne smernice, primerja načine vzgoje iz različnih delov sveta in vzgojne vzorce iz preteklosti z današnjimi. Nekdanje destruktivne vrednote, kot so poslušnost, psihično in telesno nasilje in konformizem, ki so vladali v tradicionalni hierarhični patriarhalni družini, so se spremenile. Odgovor nanje je bila demokratična vzgoja, ki pa tudi ni prinesla pričakovanih sprememb.
Jesper Juul zato ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci. Vzajemnost obstaja zato, ker so otroci že od vsega začetka »kompetentni«, kar pomeni, da že od rojstva naprej premorejo osebnost, empatijo, so socialno odzivni, se zavedajo svojih potreb in jih tudi izražajo, zato so po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Seveda to ne pomeni, da ne potrebujejo vodstva! Odrasli se morajo naučiti, kako tudi iz neubogljivega otrokovega vedenja razbrati njegovo sporočilo. Otroci staršem dajejo povratne informacije, ki jim omogočijo, da ponovno vzpostavijo lastno kompetentnost in zavržejo nekoristne, neljubeče in samouničujoče vedenjske vzorce. Za to, da se lahko na ta način učijo od otrok, je potrebno veliko več kot to, da z njimi spregovorijo na »demokratičen« način. Pomeni, da morajo razviti tako obliko dialoga, kakršnega mnogi odrasli niso zmožni vzpostaviti niti z drugimi odraslimi – osebni dialog, ki temelji na enakovrednosti.
Enakovrednost dostojanstva, zahteva odprtost in spoštovanje različnosti, pri vzgoji pa to pomeni, da starši skupaj z otroki rišejo zemljevid osebnih in družbenih odnosov.
