Konji so lirična drama o izgubi, krivdi in ljubezni, ki počasi razpada pod težo vsakdana.
Glavni lik je Zef – moški, ki je izgubil otroka, samega sebe, zdaj mu grozi še izguba doma, na koncu pa še Ize, edine osebe, ki ga je še klicala k mizi, k življenju. Njuna skupna zgodba je tiho razpadanje: hiša, ki jo namerava podreti občina, dolg, ki ogroža njun obstoj, in ljubezen, ki ne zna več govoriti.
Iza je njegova tiha opora, ženska, ki iz bolečine šiva vsakdan. A ko tudi ona izgine – med zarezo tišine in hrupom vlaka – ostane le še praznina. Njena smrt ni konec, temveč potrditev: ničesar več ni. In to ni tragedija v klasičnem smislu. To je svet, ki ne odrešuje, temveč požira.
Zef se v razpokani realnosti, med Koloradom in slovensko periferijo, oklepa zadnjih ostankov nežnosti in smisla.
Gre za postdramsko, atmosferično besedilo, kjer je čas razsrediščen, prizori pa prehajajo kot tok zavesti glavnega lika – prepleten s spomini, vsakdanjimi interakcijami in pesniškimi refleksijami.
Drama se ne trudi graditi linearnega dogajanja, temveč koplje v emocionalne usedline, ki so jih pustili izguba otroka, negotovost eksistence, ekonomski razkroj in nemoč partnerske bližine. S subtilno metaforo galopirajočih konj gledalca vodi skozi pokrajine bolečine in odpora, upanja in drobcev lepote. V ospredju ni dejanje, temveč notranji svet – glas, odmev, ki v svetu ne najde več prostora.
