Kovač anarhist

Kovačeva pripoved sledi kronološkemu redu: kot mlad fant se pod očetovim vplivom sprva zaveže socialističnim idejam; potem izkusi strahotno bedo strelskih jarkov prve svetovne vojne in se ob vrnitvi s fronte navduši nad libertarnimi nazori in gverilskimi boji na tržaških ulicah. Odtlej njegovo življenje zaznamujejo nenehen policijski nadzor, številne aretacije, zapori, taborišča ... Kot aktivist, zavezan anarhističnim idealom 20. stoletja, verjame, da lahko samo solidarnost in družbena revolucija prineseta svobodno in egalitarno prihodnost. Tommasini se spominja razvejenega in živahnega antifašističnega odpora, delovanja v polilegali, sodelovanja med slovenskimi in italijanskimi antifašističnimi formacijami na Tržaškem, atentata na Mussolinija, dolgih konfinacij na oddaljenih italijanskih otokih, strahot fašističnega terorja, političnega eksila v Parizu ... Z otroškim navdušenjem pripoveduje o borbenem zanosu številnih prostovoljcev v španski državljanski vojni, mednarodnih brigadah, delavskem gibanju in stavkah, anarhosindikalnem povezovanju, pa tudi o razočaranjih nad totalitarnimi prijemi in hegemonskimi težnjami komunistične partije ter o življenju v povojnem Trstu.