Lađar

Junij 1941. Polna luna sveti nad vasjo ob Bugu, reko, ki deli svet na pol. Na enem njenem bregu so Nemci, na drugem Rusi. Maks in Dora, Judje iz mesta, verjameta, da morata le prečkati na vzhod in svet se jima bo znova razodel v svoji dobroti in razkošju. Oblaki morajo nekoč prekriti Luno in čolnar Lubko, ki prevaža vsakogar, ki ima denar, na drugo stran, bo usmiljen. Skriti v hlevu, tik ob lužah svinjske krvi in notranjostih, opazujeta poljske partizane, fantke, ki še vedno verjamejo, da je vojna pustolovščina, in izpolnjujejo ukaze, ki jih ne razumejo. In njihovega neusmiljenega poveljnika, vodnika Sivega, ki jih pripravlja na boj s "pravim" sovražnikom. Vsi čakajo... vročina zamegljuje razum. Potujoč skozi pokrajino svojega otroštva, več kot osemdeset let po zgodovinsko odločilni vojaški ofenzivi, pripoveduje Andrzej Stasiuk v romanu Lađar, ki si domišlja svet na reki, ki se ne imenuje Stiks, vendar ima svojega čolnarja Harona. Človeške zgodbe v predprostoru vojnega pekla v romanu Lađar utripajo z življenjem - surovim, grozečim, čudnim in senzualnim - ki nam znova razkriva, da je literarna resnica nad vsako drugo resnico, in v tem primeru nam sporoča: vojna nikoli ne konča za nekoga, ki jo je videl.