Lawrence Clavering

Slika visi v mojem stanovanju tukaj v Avignonu, le streljaj od Porte de la Ligne in v senci katedrale Notre Dame des Doms, čeprav je bil njen namenjeni dom velika galerija Blackladies. A tam ni nikoli visela, niti nikoli ne bo; in prav nič mi ni mar za to—ne, niti malo. Slišal sem, kako ljudje v podobnih okoliščinah kot jaz pripovedujejo, da so, ko so se starali, njihove misli vse bolj letele domov kot golobi pismonoše, vsak s svojim sporočilom hrepenenja. Toda Blackladies, čeprav je bil to edini dom, ki sem ga kdaj poznal v Angliji, mi pravzaprav ni pripadal, in obdobje, ko sem bil tam gospodar, je bilo tako polno težav, tako prepleteno z nepremišljenimi neumnostmi neizkušenega mladeniča, ki je bil nenadoma povišan nad svoj stan, da se tudi zdaj, po vseh teh letih, nanj oziram z gorečim sramom. In če mi nekega dne, morda, ko se sprehajam po drevoredih onkraj mestnega obzidja, veter v vejah zašepeta o hiši in rjavih gričih okoli nje—je to zgolj zato, ker sem bil v Angliji, ko sem tam živel. In če se spet, ko stojim na bregu Rone, nepričakovano v razbitem ogledalu njenih voda zrcalijo terase, vrtovi, dolga vrsta oken in me za trenutek prevzame nespametna otožnost ob domačem videzu njenih čopastih ostrešij—potem je to le zato, ker tu zrem čez deželo stolpičev.