24. januarja 185., tako imenovani ves Pariz se je prerival, gnetel in podiral na plesu teh ljudi. Hôtel Gautripon, kjer so sprejemali vsako sredo, je veljal za eno najprostornejših in najrazkošnejših rezidenc na aveniji Champs-Élysées. Vratar in glavni konjar sta si tedensko razdelila dvajset lujdorskih, zgolj za to, da sta obiskovalcem kazala hleve in jasli iz belega marmorja. V Vodiču za tujce je pisalo, da lahko Angleži na določen dan ob določeni uri obiščejo galerijo slik, še posebej neprekosljivo Pasijon Albrechta Dürerja.
Gospa Gautripon se je na konjske dirke vozila v gala kočiji, kot kraljica; kupovala je konje, ki so se cesarici zdeli predragi. Njeni smaragdi so uživali sloves po vsej Evropi že od londonske razstave, kjer sta jih Webster in Samson razstavila v ločeni vitrini, med dvema policistoma. Vzdrževanje tega meščanskega gospodinjstva je znašalo najmanj sto tisoč frankov na mesec. Dovolj bo en sam podatek, da si predstavljate razsipnost družine Gautripon: otroci so imeli vsak svojo strežbo in lastne kočije; najstarejši je imel komaj sedem let, najmlajši pa je bil star šele osemnajst mesecev.
