Knjiga obravnava literaturo kot vsakdanjo, institucionalno prakso. Hkratno bere obe obstoječi obravnavi literature in vsakdanjega: na eni strani dekonstrukcijska branja filozofije vsakdanje govorice, na drugi pa nove materialistične zgodovine literarne institucije. Oba projekta sta obravnavana na ozadju njunih skupnih zgodovinskih pogojev, vse od njunih ključnih soočenj v času padca berlinskega zidu do njunih kanonizacij v času padca newyorških dvojčkov. S pomočjo epistemoloških dosežkov prvega projekta knjiga pokaže na pomen drugega v času padca ameriškega nepremičninskega trga.
Morda se zdi knjiga nepopravljivo kontinentalna v obrambi ne le J. Derridaja pred J. R. Searlom, temveč tudi F. Jamesona pred A. Ahmadom. A nemara je tudi dovolj kontinentalna, da je kritična celo do tega, kar brani. Subtilizira namreč tudi Derridaja in Jamesona, prvega z lacanovsko teorijo označevalca, drugega pa z althusserjevsko teorijo družbenih formacij. Tamatsko konsistentnost ji tako zagotavlja osredotočenost na kritično branje.