V neimenovanem dalmatinskem mestecu v stari kamniti hiši že sto let spomine prenašajo ženske, ki vse nosijo ime Marija ali kakšno njegovo različico - Mare, Marijola, Maša, Mara... V nizu epizod, predvsem poleti, se pred nami odpirajo slike zgodovine in sprememb kot v kaleidoskopu: prve menstruacije, vojna leta, zaljubljenosti, prijateljstva, družinska srečanja, radosti, tragedije, potovanja, nerazumevanja... Ta velika ženska zgodovina naših družin razkriva moč in nemoč v patriarhalnem svetu, odraščanje in staranje, prihode in odhode, zakone in prevare, a predvsem ljubezen, ki se skozi generacije žensk širi in raste kot neuklonljivo drevo bugenvilije ob družinski hiši v dalmatinskem mestecu. Vse žene - žene, matere, dekleta, hčere, babice, vnukinje, vse prednice in sodobnice - postanejo v močni knjigi Ljeta s Marijom ne le Marije ene konkretna družine, ampak tudi družine nasploh. Olja Savičević Ivančević je ustvarila subtilno posvetilo in močan krik žensk, sistematično spregledanih in zanemarjenih, ki so boljši del naših družin in življenja. Ljeta s Marijom so nepozabno branje in rodovno drevo vsake družine naših krajev, tisto drevo, ki živi in obstaja v vsakem času in nevihti.
“Bugenvila, ki sem jo v začetku devetdesetih posadila s svojim očetom, je že dolgo najlepši del hiše. Mama jo obožuje in je nanjo ponosna. Predvidevamo, da je njene korenine pognala do kakšnega vodnega vira, morda kanalizacije, zato je zrasla tako velika in prekrasna. Purpurni cvetovi bi se pojavili ob začetku poletja, tisoče njih, in vse do zime bi dajali razkošje meni ljubi, čeprav ne ravno razkošni in objektivno ne najlepši ulici, ki se imenuje tako, kot se imenuje, čeprav v njej ni mirt in zelenja razen v kakšni lončnici. Bugenvila je objela celotno hišo s svojimi dramatičnimi grmi, tako da kamnita in bela hiša s zelenimi zaluzijami izgleda kot dom nekaterih srečnih ljudi brez težav. Ampak, mi smo bile tiste ljudje, le s težavami. Srečni ljudje s težavami, sem pomislila, da je to mogoče, tisti trenutek.”
