Ljubovnici

Ljubovnici (Ljubimci) je ena v nizu ohranjenih komedij iz druge polovice 17. stoletja, katerih avtorji so nam neznani. Sodobniki so jih imenovali smešnice, poznamo jih dvanajst. Pri možnem avtorstvu se omenjajo številna imena: Frano Radiljević, Džanluka Antica, Šiško Menčetić, Ivan Bunić Sarov, Ivan Đurđević, Petar Kanavelić s Korčule in drugi. Za Ljubovnice velja, da so izmed tedanjih smešnic najbolj popolno in zaokroženo besedilo. Rokopis Ljubovnika je našel Petar Karlić v Državnem arhivu v Zagrebu leta 1917 in ga objavil v Dubrovniku leta 1921. Leta 1918 je Petar Kolendić našel drugi rokopis tega dela, ki vsebuje samo vlogo Doturja. Zdi se, da so Ljubovnice, tako kot druge smešnice, poznali tudi drugod po Dalmaciji in so jih verjetno izvajali, vendar to ni dokazano. Prva sodobna uprizoritev je bila leta 1932 v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu, od takrat pa so jo pogosto uprizarjali. Jezik ohranjenega rokopisa je mešanica dubrovniške štokavščine in čakavske ikavščine in zaradi tega ter omembe krajev v Dubrovniku (Kriva ulica, ki jo omenja tudi Držić) in Trogirju (Karban in Muline) lahko sklepamo, da je bila napisana v Dubrovniku, čeprav je bilo besedilo najdeno v Trogirju. Tematika Ljubovnika je običajna; razmerje med gospodarjem in hlapcem, posmehovanje lahkomiselnosti, pohlepu, lažni učenosti in vraževerju.