Lom glasu

Preden se je govorka zbirke Lom glasu sploh lahko odločila, da leže na oltar, se je moralo zgoditi marsikaj. V mnoštvu sledi je morala najprej prepoznati svoje, natančneje: svojo lastno sled, predvsem eno namreč, in sicer najizrazitejšo in popolnoma samolastno – to pa je njen suvereni glas. Nežen in ženstven, toda brezpriziven – in le kot tak lahko v času »ustrahovanega in zlomljenega«, a smrtno nevarnega človeštva izreka odločitev za bojevništvo in življenje. Le kot tak je tisto temeljno ter hkrati nekaj, kar presega čas, in sicer (tudi) v tem smislu, da ima le glas – kar izrekanje, tudi ko se dogaja v popolni tišini, je – moč, da (za)celi govorkine rane.