Zbirka kratkih zgodb Lovčevi zapiski (Lovčevi zapisi, 1852) je prvo delo I. S. Turgenjeva, ki mu je prineslo slavo in priznanje kot pisatelju ter pridobilo popularnost tudi zunaj Rusije. Vsebuje skupaj 25 zgodb, v katerih nepristranski pripovedovalec ob opisu svojih lovskih izkušenj piše o tedanjem podeželskem življenju, ob impresivnih opisih narave (znamenita zgodba-esej Gozd in stepa). Knjiga je imela velik družbeni odmev: prispevala je k odpravi tlačanstva v Rusiji leta 1861, zato jo primerjajo z romanom Harriet Beecher-Stowe Koča strica Toma, ki je prav tako izšel leta 1852 in močno spodbudil gibanje za osvoboditev ameriških sužnjev.
Romanopisec, novelist in dramatik Ivan Sergejevič Turgenjev (1818-1883), čigar pisateljevanje velja za vrhunec ruskega realizma, je prvi izmed velikih ruskih pisateljev, ki je postal priljubljen na Zahodu. Njegova druga dva pomembna dela sta roman Očetje in sinovi in zbirka Pesmi v prozi. Navdihoval je Flauberta, Maupassanta, Čehova, Henrya Jamesa, Hemingwaya in skoraj vse velike hrvaške romanopisce in noveliste realizma in moderne: Šenoo, Gjalskega, Josipa Kozaraca, Janka Leskovarja, Frana Mažuranića, Matoaš, Dinka Šimunovića...
Turgenjevljeve novele so predstavljene v starem prevodu Mirka Divkovića iz leta 1897. Knjigo pod naslovom Lovčevi zapiski je izdala Matica hrvatska v svoji knjižnici "Slavenska knjinica". V sodoben pravopis jo je prevedel in nekoliko uredil Zvonimir Bulaja ter skušal ohraniti lepoto njenega arhaičnega sloga in izraza, ki spominja na hrvaške pisce 19. stoletja, ki so imeli Turgenjevega za velik vzor.
