"Ali je mogoče, da ne hrepeniš po Lukreciji, ki jo imenujejo najlepša ženska v deželi, o kateri pojejo pesniki, katere čare slikarji upodabljajo v živih barvah?"
"Vse se mi naježi, ko slišim njeno ime. Ne poznam je, nikoli je nisem videl. Odvrnil sem pogled od njenih slik. A četudi bi bila lepa kot Venera, očarljiva kot Kleopatra, zaželena kot Helena, zaradi katere je deset let v potokih tekla kri, je ne bi mogel ljubiti! Ali te moram spomniti na vse, kar se o njej govori? To je ženska brezčutnega srca, ki moške meče pod svoje noge, da bi jih nato s prezirom uničila. Svojemu očetu pomaga pri njegovih političnih ciljih, v njegove pasti zvablja ptičke, ki jih bo oskubil ali pogubil. Tisti pogumni menih Savonarola, ki se v Firencah s strastnimi govori dviga proti Borgii, jo imenuje sramota krščanske kneževine. In najstrašnejše govorice o Lukreciji krožijo na skrivaj. Ne, moja usta nikoli ne bodo izrekla nečesa tako nizkotnega. Obstajajo zločini, ki so tako strašni, da vanje ne bi smeli verjeti, če želimo ohraniti upanje, vero in ljubezen."