Zbirka haiku pesmi "Majhna pesem", ki z naslovom aludira na kratkost forme, je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproščena, spontana v izbiri podob in kombinaciji besed, jezikovno inovativna, kompozicijsko zanimiva, saj vsak haiku učinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del širše zgodbe. Ta širša zgodba je zaokrožena v štirinajstih ciklih haikujev, ki nosijo pomenljive haikujevske naslove (naslovi so obenem haikuji), ki nakazujejo motivno-tematsko, pa tudi idejno zasnovo zbirke, ki je umešečna v zimsko pokrajino.
Milan Vincetič v spremni besedi o zbirki med drugim zapiše: »Življenje, pa naj bo zgolj biološko stanje vsega živega, je namreč kljub skoraj nepojmljivim znanstvenim dosežkom/presežkom še zmeraj zavito v koprene skrivnosti, ki pa niso le v domeni transcendence, temveč in predvsem primarnega občutja naših zaznav in čutil. Josipu Ostiju narekujejo pesmi prav slednji senzorji, s katerimi preči do robov ontoloških vprašanj, na katera odgovarja z izkušnjo (samo)spozna(va)nja.« Nedvomno gre za eno najbolj dodelanih "ljubezenskih" haikujevskih zbirk, ki izhaja iz bogatih pesniških izkušenj Josipa Ostija, prodornega pesniškega duha, ki je igriv, iskriv, duhovit, globok in izrazito sporočilno in estetsko suveren.
