Seveda ni naključje, da so bili moji sogovorniki v glavnem kulturniki, umetniki – le kaj je trajnejšega od umetnosti?!
Tako se v knjigi po kronološkem zaporedju, tako kot so bili intervjuji napisani in v časopisu objavljeni, zvrstijo najprej prevajalec, zaposlen kot dramaturg, ki je medtem postal tudi direktor enega skopskih gledališč, za njim pa kitarist svetovnega slovesa, gledališki režiser, pisateljica, ki je hkrati prodorna založnica, dramatik ter nazadnje še filmski režiser, živeč med New Yorkom in Skopjem. Vseh šest makedonskih intervjuvancev je tako ali drugače povezanih s Slovenijo, enako velja za šest zgodb, ki jim sledijo, tudi te po kronološkem zaporedju. Nastale so, potem ko sem obiskala slovenske policiste v Gevgeliji na meji z Grčijo, najjujžnejše društvo Slovencev v Bitoli, sestro v potresu umrle prve makedonske pesnice, po očetu Slovenke, Berovo, kraj ob bolgarski meji, ki so ga v katastrofalnem požaru reševali slovenski gasilci, prvega makedonskega milijarderja, ki je uspešno rešil tudi podjetje v Sloveniji, in nekdanjo slovensko vas ob Vardarju. Makedonskim intervjujem in zgodbam je dodanih nekaj izbranih kolumn, ki jih od julija 2022 enkrat mesečno objavljam v Primorskih novicah. Čeprav se naslov, ki sem ga izbrala zanje kot vodilni motiv, glasi Sonce in sence na Balkanu, se v njih posvečam v glavnem Makedoniji. Ne samo zato, ker kovčki po vrnitvi v Slovenijo niti še niso dobro razpakirani in ker so spomini še sveži. Resnica je, da je resničnost presegla željo Lepe Burneski: Makedonije nisem samo spoznala, ampak mi je s svojimi ljudmi tudi zlezla pod kožo. Daleč od oči, daleč od srca v tem primeru ne velja. Zdaj si jaz od srca želim, da bi to južno deželo spoznalo čim več bralcev in da bi k temu seveda prispevala tudi ta knjiga. Darka Zvonar Predan
