Maršalinja

Zora je zelo temperamentna, odločna, nadarjena ženska; občuduje maršala Josipa Broza Tita, ki ji v zahvalo za pomoč v narodnoosvobodilnemu boju podeli odlikovanje, njegov diskretni in zanesljivi svetovalec pri zdravstvenih vprašanjih pa je prav Zorin mož Pietro. Portret maršalinje Zore, pisateljičine babice, se v prvem delu romana, napisanem v tretji osebi, prepleta z zgodbami njenih bližnjih, medtem ko se v drugem delu pripoved spremeni v prvoosebno – v (domnevno) predsmrtni monolog naslovne junakinje. Zora del Buono je v izpiljenem, kompleksnem in duhovitem romanu postavila nepozaben spomenik svoji babici. Z njeno življenjsko zgodbo, ki se odvija v času vojn in nasilja, zagretih in ideoloških bojev, ki krojijo svet vse do današnjih dni, pa izrisala tudi izvrstno podobo dramatičnega 20. stoletja.