Marta pred ogledalom

Marta ima okoli sedemnajst let. Vsaj imela jih je, ko je prešla na drugo stran, na stran prazne, neboleče, nepovratne večnosti. Ogledalo, pred katerim se spominja zadnjih mesecev svojega življenja, ne zrcali njene podobe, temveč le spomine in občutja. Na primer olajšanja, ker ji ni treba poslušati jokanja njene matere ali nemega očetovega obupa. Občutek svobode, ker se ji ni več treba pretvarjati, da je, ali, še huje, zares jesti, da bi ugodila svoji družini … V dramskem dialogu, ki se bere kot pripoved, Marta spregovori sebi z odkritostjo in neposrednostjo svojega stanja. Ob tem pa z ironijo gladi robove spominov, ki so jo privedli do hrepenenja po tistem dekletu, ki je nekoč bila.