Matija Gubec

Mirko Bogović (1816-1893), narodnobuditeljski pesnik, pisec prvih hrvaških zgodovinskih dram in povesti ter eden najvidnejših ilircev, je bil v času Bachovega absolutizma kot urednik Nevena osrednja osebnost hrvaške književnosti in kulturne scene. Zaradi svojega političnega in narodno prebuditeljskega delovanja je bil zaprt in preganjan, pozneje pa se je nekoliko nagibal k madžarizmu. Bogović je avtor številnih domoljubnih in ljubezenskih pesmi (zbirke Ljubice, Smilje i kovilje, Rodoljubni glasi), več novel z zgodovinsko tematiko (Hajduk Gojko, Grad Gotalovec, Krvavi most v Zagrebu) in humoreske Šilo za ognjilo. Napisal je tudi tri zgodovinske drame: Frankopan (1851), Stjepan, zadnji bosanski kralj (1854) in Matija Gubec (1859). V njih izraža svoje poglede na sodobne politične razmere, o katerih je bilo v času Bachovega absolutizma mogoče razpravljati le posredno skozi zgodovinske teme. V Matija Gupcu, svoji najuspešnejši drami, je eden prvih v hrvaški književnosti, ki kot protagoniste uvede kmete, ki govorijo o socialnih vprašanjih, pravičnosti in upravičenosti do upora. Prvič uprizorjena leta 1878, je Matija Gubec ena redkih zgodovinskih dram 19. stoletja, ki je bila pozneje redno na repertoarju.