Medenka

Medenka je za Lucienom Leuwenom drugi Stendhalov nedokončani roman, ki je prvič izšel leta 1889, se pravi sedeminštirideset let po pisateljevi smrti. Vendar je zgodba o kmečkem dekletu, ki si je z naravno bistrostjo duha, lepoto in odločnostjo utrlo pot v visoke pariške kroge in tam zanetilo pravi požar, ob izidu povzročila pravo senzacijo med ljubitelji romaneskne proze, prevratniška postava naslovne junakinje Medenke pa je z neprikritim žensko-emancipacijskim nabojem odmevala še globoko v dvajseto stoletje (vneta zagovornica je bila, denimo, Simone de Beauvoir). Nič nenavadnega: Stendhal je z Medenko naslikal portret osamosvojene, samozavestne, pogumne in dejavne ženske, ki si v želji, da bi prodrla v skrivnost »te tako razvpite ljubezni«, ne pomišlja prekršiti nobene družbene zapovedi in prepovedi, ovreči veljavnih okostenelih verskih naukov in vsiljene meščanske morale in se otresti vsakršnega moškega gospostva. Pred dobrim poldrugim stoletjem je tako pisatelj ustvaril vzorčen zasnutek »junakinje našega časa«. Izdajo uredila in z opombami opremila Anne-Marie Meininger Stendhal (s pravim imenom Marie-Henri Beyle) se je rodil 1783. leta v Grenoblu. Literarno slavo in trajno mesto v zgodovini evropskega romanopisja so mu prinesli romani Armance (1827), Rdeče in črno (1830), Parmska kartuzija (1839) in nedokončani, posthumno objavljeni besedili Lucien Leuwen in Lamiel. Prav tako je šele petdeset let po pisateljevi smrti (1842. v Parizu) izšla njegova romansirana avtobiografija Življenje Henryja Brularda.