Meksikajnarji 3

Takojci, ko je naša noga stopila na trdna tla v Verakruci, pričakala nas je strašna bolezen rumena mrzlica in jate mrharjev, ki umrlim trgajo meso s kosti. Na pohodih po neskončni pušči pestijo nas škorpijoni, strupenjače, trnje, bolezni, dnevna sopara in nočni mraz. Pomanjkanje je postalo naš vsakdanji kruh. Za denar, ki ga dobivamo za plačo, si moremo kupiti le sadja ali žganja, vse drugo je predrago. Razen prešičevine vse drugo je za tretjino, dve tretjini ali celo še enkrat tako drago kakor na Kranjskem. Tanarhujše od vsega pa so stalni izpadi Huarecovih upornikov, ki udarijo izza zavetja, pokončajo nekaj naših, koj nato pa se jaderno umaknejo.S Francozi vred nas je premalo, da bi pomirili veliko to cesarstvo, ktero tako ljubi spremembe, da je v 45 letih imelo že 40 vlad; treba je toraj še ljudi, veliko ljudi. To, kar imamo v lasti, bomo obdržali, ako severni Amerikanci ne pritegnejo Mehikancem na pomoč. Če se to zgodi, pobrali bomo brž ko ne kopita. Da vsi prostovoljci tukaj niso zadovoljni, vsakdo lahko ve, eni pogrešajo piva in vina, eni avstrijskih veselic, avstrijske zložnosti, eni še kaj druzega, vsak po svoje. Čudo je, da človek tudi s tem ni zadovoljen, kar si je prostovoljno izvolil ali kar mu pošlje previdnost Božja.