Melanholija jazza

V romanu diši tudi po nostalgiji, že zato, ker avtorica žalost poimenuje melanholija in ne depresija, že zato, ker si želi, da bi v praznino njene duše Pariz s svojo reko, umetnostjo in avenijami vlil življenje kot vitamini, ki poživijo naš krvni obtok. A sodobni Pariz ni več tak, po katerem se je nekoč sprehajal Walter Benjamin, kot izgubljeni flâneur, da bi v prazni in brezčutni izoliranosti posameznika v velikem mestu napovedoval moderni svet. Pariz je danes, tako kot vse prestolnice, le Disneyland za turiste, poln enakih trgovin, v katerih prodajajo stvari, ki so nastale na Kitajskem. Roman je nostalgičen tudi zato, ker je delno sestavljen iz pisem, ki jih junakinji pišeta sami sebi, da bi se lažje razumeli. Pisma imajo v sebi skrit mehanizem, ki povzroči, da jih kar ne moremo prenehati pisati, sodobne komunikacijske naprave tega v sebi nimajo. O tem je govoril že Kafka: »Ko pismo pošlješ, že se od nekje najde nek demon in iz njega izbriše vse poljube, da moraš takoj začeti pisati novega«. Irena Štaudohar