Mentales pesados

Zbirka enaindvajsetih kratkih zgodb, ki jo zaradi povezanosti zgodb lahko beremo tudi kot roman, je v celoti postavljena v psihiatrično ustanovo, kamor pretežno prvoosebno pripovedovalko pogosto pripeljejo in hospitalizirajo. Že sam naslov knjige je za Lapuh Maležič tipično zmaknjen in sugestiven, saj ob »mentalnem« namiguje na težkost, spogleduje se tudi z bolj uveljavljenim izrazom za pripadnike heavy metal glasbene subkulture. V ospredju pripovedi so tako problematični – tudi zase , ne le za družbo – posamezniki, ki se znajdejo v psihiatrični obravnavi in jim je težko priklicati spomine na njihova pretekla prekoračenja, ki zahtevajo terapijo, ta pa je lahko precej radikalna, nasilna, pušča vidne in psihične sledove uklanjanja. Kot so radikalni tudi stranski učinki močnih antipsihotikov, ki jim je podvržena v nekaj zgodbah obravnavanka, objekt te terapije; gre za kroge male smrti, pogosto nasilno vbrizgavanje ali neprostovoljno jemanje tablet je marsikdaj opisano kot način umiranja, kot zvrnitev v brezno, kot začasna ugasnitev. A zbirka ima tudi protipol tej teži in ostri metaforiki: je igriva in sproščena v svojem jezikovnem premeščanju, pogosto so v zgodbah na dvoumen in večznačen način, ki meša vzvišeno in patetično z najbolj znucanimi in refreni in referencami iz množične kulture, priklicane nekatere popularne popevke in asociacije na množično kulturo, recimo na Roberta Benignija ali Carlosa Castanedo.