Mišomor za rođake

V svoji novi zbirki zgodb se Radenko Vadanjel vrača k vprašanju, ki ga je postavil v svojem pohvaljenem prvem proznem delu "Dnevnik lenobe": kako daleč (in globoko) nas lahko pripelje nepremičnost? Tudi v "Mišomoru za sorodnike" svet upočasnjenih mest in vasi postane prizorišče, kjer se srečujejo ljudje, ki se komaj kaj premikajo, a vendar postanejo udeleženci nekaterih od brezkompromisnih bojev: borbe med bolnimi in zdravimi, močnimi in nemočnimi, mladimi in starimi, srečnimi in nesrečnimi. Razpadle družine, pa tudi tiste, ki jih drži skupaj le interes, večna previdnost in utrujeno sočustvovanje sorodnikov - Vadanjelove pripovedne zanke se širijo okoli starih družinskih hiš in zemljišč, toplo telo nepremičnine, še vedno zasedeno s strani človeka, je pogosto edina stvar, s katero se življenje hrani: edina priložnost za premik. In zato za Vadanjela, prav tako pa tudi za njegove bralce, ni nepremičnosti. Svet ljudi se ničesar ne razlikuje od preostalega organskega sveta: v ritmu, ki se ga ne da in ne bi smelo pospešiti, se končuje in znova rojeva, vsak človekov premik - bodisi močan ali oslabel - nas vodi do istega izida. "Mišomor za sorodnike" svetu, v katerem živimo, je enako kot to pravi eden od likov v naslovni zgodbi: anamneza duševnega stanja, diagnoza čustvenega razpada njenih prebivalcev.