Moj brat Janko-Vojko

Domoljubno branje, ki diši po vipavski domačnosti, vendar ne gre za naivno dojemanje političnega dogajanja časa. Avtorici gre za jasno opredelitev za partizansko stvar, a začinjano s humanistično skepso, usidrano v krščanskem etosu rodne hiše, ki proglaša primat človeškega pred idejnim in narodnim. Očarljivost daje knjigi sveža pisateljska nadarjenost: nič priskutne osvobodilne samoumevnosti ali režimske spogledljivosti, ampak občutljivo registriranje vsega živega, od človekovega profila do vzdušja nekega okolja. Zaradi take osnovne poštenosti ostajajo ti spomini žlahten tujek v slovenski vojni memorialistiki. Skratka knjiga, v katero je ponosna Primorka s človeško žlahtnostjo zapisala del svojega odpora. (iz besedila Alojza Rebule)