Moja Prlekija Marije Švajncer je pesniška zbirka, v kateri se ljubezen do družine prepleta s spomini na otroštvo, odraščanje in življenje v Prlekiji. Prlekija v zbirki ni le pokrajina. Postaja simbol pesničinega rodu, družinske pripadnosti in nje same. Skozi spomine se avtorica vrača k svojim ljudem ter premišljuje o odnosih, izgubah in iskanju notranje identitete.
Pesmi niso posvečene le Prlekiji v geografskem pomenu, temveč predvsem ljudem, ki so zaznamovali avtoričino življenje. Družinska ljubezen se razkriva skozi posamezne osebe, dogodke in spomine, ki skupaj ustvarjajo intimno podobo nekega rodu. Zbirka se dotika tudi težjih izkušenj. Pesničin glas se postavlja proti nasilju in različnim oblikam zatiranja ter odpira vprašanja družinskih vzorcev in travm, ki jih želi preseči. Moja Prlekija tako presega podobo pokrajinske poezije in postaja intimno vračanje k družini, ljudem in dogodkom, ki so oblikovali avtoričin notranji svet.
»Pesniška zbirka Moja Prlekija Marije Švajncer daje pomen pesničinemu rodu. Prlekija ni samo krajina, je tudi simbol avtoričine družine in nje same. Ta se na podlagi spominov vrača k svojim ljudem, odraščanju in iskanju notranje identitete. Pesmi so glas proti nasilju in vsem mogočim zatiranjem, nad katera se pesničin glas dvigne ter želi prekiniti slabe vzorce in travme.« Tonja Jelen
"Moja babica
Sosed je zapeljeval mojo babico in ji govoril opolzke besede. Nisem vedela,da je tudi moja babica ženska iz mesa in krvi in si jo kar tako poželi kak moški in ne samo njen mož, naš sitni in zagrenjeni dedek. Zgražala sem se in mrko opazovala sosedovo početje. To se vendar ne sme. Možakar je bil glasen, babica pa se je samo smejala, kot da takšna moška pobuda ni nič takega in se zaradi nje ni treba prav nič vznemirjati.
Smrt tete Slavike
Teta Slavika ugaša. Morala sem k njej. Stopila sem k postelji in ona me je prepoznala. Veselja ni več zmogla, začutila pa sem, da me ima rada. To, da bi me imel nekdo rad, sem si želela vse življenje. Zakaj je zdaj ljubezen oskrunjena s smrtjo? Matilde ni mogoče odgnati. Preži in vztraja, nazadnje zamahne s koso. Pijana je, ker so jo zaprli v sod in se je napila vina. Zdaj kosi brezglavo in brez reda. Slavika bi toliko vsega še rada povedala, a ne zmore več. Ob tebi sem. Še dihaš, jaz pa sem tako zelo žalostna. In zvečer je smrt storila svoje."
Marija Švajncer je odraščala v pisateljsko-novinarski družini. Osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Mariboru, nato pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti. Magistrirala je iz interdisciplinarnega študija in pridobila naziv doktorice filozofskih znanosti. Skoraj štiri desetletja je pedagoško delovala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Literarno ustvarja na področju poezije, proze, študij in literature za otroke. Leta 2025 so izšli njena študija Fran Miličinski in njegov rod, pesniška zbirka Na odru, pripoved za otroke Krava Rička ter romana za odrasle Ljubezen v breznu in Ljubezen z robotom. Njeno ustvarjanje zaznamujejo humor, nežna ironija ter empatičen pogled na človeka in svet. Je prejemnica nagrade MIRA za življenjsko delo na področju literature. Moja Prlekija je osebna pesniška pripoved o kraju, ki je mnogo več kot pokrajina – je prostor družine, ljubezni, bolečih spominov in iskanja lastnih korenin.