Moji ljubezni

Justina Strašek stopa v naša življenja in naše branje poezije s svojim pesniškim prvencem, s svojimi verzi, ki so v bistvu odslikava njene duše. Z besedo uokvirja intimnost, bolečino, sanje, a tudi izgubljeno hrepenenje. Tako gradi skozi celotno zbirko hišo ljubezni, ki ima svoj prag, preko katerega vstopamo v čas njenega srečanja z moškim, ki ji je osmislil življenje. Sama ga naslavlja Ljubi moj in v uvodnem posvetilu v zbirko pred nas brez lažne zamolčanosti položi njuno resnico, njuno usodo in vsa življenjska potovanja skozi lepoto odnosa. In to od trpljenja, krivic do popolne predanosti ter čutne, a hkrati čustveno močne ljubezni. Avtoričin pesniški jezik je izjemno bogat, hkrati pa enostaven, a spet samosvoj in barvit. Njene metafore nas tako vedno znova presenetijo, okrasni pridevki v njenem jeziku nenasilno slikajo občutenje. Tako je pesniška govorica ves čas tekoča in s svojo prisotnostjo nadčasovnega bralec nekako začuti, da je njena pesem resničen odraz resničnega življenja, da tu ni blefiranja. Smemo torej reči, da pesmi Justine Strašek oziroma Stine (kot jo skrajšano kličemo) niso fikcija, ampak so to verzi resnice življenja, bolečine ter hrepenenja in neke tihe žalosti. [Iz spremne besede Ivana Janeza Domitroviča]