Moto

Filipčičev novi, že šesti pri Beletrini objavljeni roman nosi naslov Moto, kar je tudi vzdevek njegovega osrednjega protagonista, gibalca pripovedi. Vendar to še ne pomeni, da so se zmotili vsi tisti, ki so ob naslovu najprej pomislili na prepoznavni moto Filipčičevega proznega opusa, saj roman prav gotovo ne bo razočaral njegovih ljubiteljev. V Motu namreč najdemo vse, po kar smo k Filipčiču tudi prišli: domišljijsko razbrzdano, neukročeno pisavo, ki se ne zateka k literarnovedskim paradigmam in konceptom, temveč oživlja čisto radost pripovedovanja in si ob tem – zakaj ne?! – s svojo igrivostjo in pozitivno razpuščenostjo drzne kdaj bralca tudi pošteno privoščiti in ga zaplesti v svojo pripovedno mrežo. Moto je abstraktni slikar, ki, kakor pravi sam, abstraktno tudi govori in se rad ponorčuje iz naivnih umetnostnih razlagalcev. A pogosto se lahko prepričamo, da je norčavost le pisano pokrivalo za resne življenjske teme, ki jih prinesejo drugačni časi in staranje. Nič dosti drugače ni v tem Filipčičevem novem romanu, v katerem pisatelj odkrito spregovori tudi o prestajanju težke bolezni in novih življenjskih spoznanjih. Gre za avtorjevo najprepričljivejše delo po Problemih, ki so izšli pred okroglimi desetimi leti. Emil Filipčič (1951) se je rodil v Beogradu. Je pisatelj, režiser, dramatik, radijski ustvarjalec in igralec. Za roman Problemi (Študentska založba) je prejel nagrado Prešernovega sklada. Velja za najplodovitejšega slovenskega dramatika.