Mrtvi kot

Dušan Šarotar v novo slovensko prozo prinaša, kar se je v obdobju trdih udarcev, natančnih nihajev ur in sikanja elektronskih aparatov skoraj že izgubilo: občutek. Občutek za strah, za čudenje, za zavetrne besede, vokale iz zatrepov porušenih hiš, zloge izpod lubja grčastih trt. Občutek za neizmerljivo mero človeka, zašitega v čas in neprestano na poti ven iz njega, v drugo resnico, drug prostor, v notranje dvorišče brezčasja. V razprostrti melanholiji rojstne Panonije sliši valovanje morja, bibavico preteklosti in arhetipske brezčasnosti. In ne upira se ji, išče jo za robovi Kontinenta, privlači ga s svojo opojno mogočnostjo, ki še v prekaljenih mornarjih povzroča morsko bolezen: so edina zanesljiva tla pod nami zdrsljiv ladijski pod? In pogleda navzgor: je vesolje edini dom na zemlji, je svetloba zvezd edina nit, ki dvoje src zašije v ljubezen?