Nana

Nana je zgodba o vrtincu strasti, o predaji, ljubezni in človeškem poželenju. V Naninem liku je spretno upodobljena vsaka ženska s svojimi sanjami, upi in skritimi željami; ženska, katere pot od vrha do brezna je kratka in krhka – čista v duhu, grešna v telesu. V kritično objektivnem in neusmiljenem prerezu pariške družbe je Zola upodobil malomeščansko zavest, značilno za vsak čas, in obudil Pariz poln prezira in lažnega sijaja. V liku Nane je ujeta misel o minljivosti materialnih stvari in vrtiljaku življenja, ki nas en dan povzdigne, drugič pa vrže na rob obupa. Nana je čutna, privlačna in močna ženska; zavedajoč se svoje moči, kot smrt vleče v nesmisel in razvade, zapeljuje, obsoja, ruši, uničuje. Zola je v liku Nane združil tri ženske: Nano mamo, včasih malomarno in dolgočasno v oboževanju svojega Ludvika, Nano ledeno in neusmiljeno, ki vlada moškim srcem in jih uporablja za zadovoljevanje svojih ciljev, in nazadnje tisto obupano in nesrečno Nano, ki se je v vrtincu strasti prepustila udarcem Fontane in iskala svoje korenine na ulicah Pariz. Nana je zgodba o šibkosti človeških vzgibov in poteptanih načelih. Kot utelešenje greha, skušnjav in izzivov za voljo in vero je Nana zgodba o naši realnosti, v kateri se prave vrednote ne morejo uveljaviti. Nana je pot v podzavest, želje in sanje ter potrebo, da v sebi ujamemo tisti neustavljivi, skrivnostni in mamljivi vonj. Vonj po Nani.