Študentke iz province, BBB, dobrodelni koncerti, Kitajci, popisi prebivalstva, hišni sveti, upori, Šalkovićeve nove zgodbe so hiperrealistične v najboljšem pomenu tega pojma – prežete so s hrvaškim vsakdanom in čeprav humorne, ne olepšujejo resničnosti, ampak se ukvarjajo z bistvom družbenega problema.
"Urbane legende nam med drugim služijo za orientacijo v prostoru in času. V svetu, ki je zabrisal meje med realnim in virtualnim, ni več pomembno, katera doživetja so pristna in katera izvirajo iz globoke praznine. Nekoč davno je Rilke rekel: 'Moraš spremeniti svoje življenje!' Toda kako to storiti v svetu, ki je lažen, kičast, generičen? Z branjem knjig! Vsakdo ima skrivnost, nekaj neizrecljivega, nekaj globokega, pa tudi nelagodnega, kak sram. Nagonsko se hočemo 'razširiti' po prostoru in času, se uresničiti in počutiti svobodne. Med tem pa ves čas rokujemo s pastmi našega okolja in časa, ne glede na to, koliko se trudili preseči horizont. Junaki kratkih zgodb Hrvoja Šalkovića delujejo v prepričanju, da bodo radikalno spremenili svoja življenja. V tej drami se morajo najprej soočiti s svojo avtentičnostjo, a ta je v sporu z vulgarnostjo in krutostjo njihovega okolja. Ne želijo se sprijazniti s pasivnostjo opazovalcev lastnih življenj, njihov (majhen) upor je odločilno in prelomno dejanje, ki v družbi spektakla morda ni spektakularno, je pa vsekakor dokaz o pristni potrebi po celovitosti avtentične človeške eksistence v posegajočem, vseprežemajočem nečloveškem značaju družbenega sistema brez vrednot. V urbanem vsakdanu preživiš le, če živiš urbane legende Hrvoja Šalkovića. V tem primeru niste sami. Mi sprejemamo vilince." Jadranka Pintarić
"Hrvoje Šalković je nenavaden človek in pisatelj! Tako življenje kot pisanje sta zanj avanturi, v katero se podaja v peti prestavi in brez kalkulacije, rekli bi pogumno. Na tej poti naleti na številne ovire, marsikaj ga jezi, včasih se kje zatakne, kdo mu celo kaj očita, on pa vozi, kot da je vse skupaj ena velika puščava, ki jo je treba preprosto prečkati, brez nepotrebnih postankov. Njegova nova zbirka zgodb izhaja iz tem, ki jih lahko preberete v časopisih, a boste iz njih večinoma izvedeli le, kako se je vse končalo, nikoli pa, kako je bilo v resnici. Tu se začne Šalkovićeva zgodba. Kako so se igralci počutili, kaj je bilo pred vsem tem in zakaj imajo sovražniki v tej državi toliko prostora za delovanje. Dinamika, hitro menjavanje dialogov in močan socialni občutek so tisto, kar popelje bralce te knjige in to v tisti znameniti peti prestavi. Nekaj nesrečnega in divjega je v Šalkovićevih zgodbah, a ali ni naš vsakdan prav tak, surov, nepravičen in tako malo idiličen, da v njem preprosto ni prostora za vilince.« Jagna Pogačnik
