Nihanja

Pesmi Nežke Struc se prelivajo čez lastne gabarite. Polne zvokov, bajk, avtoričinih lastnih izkušenj in dognanj se širijo po pokrajini človeških bližin. Gre za izrazito intimno pisavo. Brez strogih ločil prehaja iz enega v drugega, na drugega in skozi drugega človeka. Ob rohnenju iz vsakdanjega okolja se v njenem erosu zgodijo ljubezni v čisti, predihani tišini. Nežka ne prepozna enega kraja za svoj dom. Enega časa za svojo ero. Enega človeka za svoj roj. Iz sebe v drevesa ob svoji poti, v njihove krošnje neprestano niha. Diha. Niha. Diha. (Dejan Koban)