»Ob vročih nočeh najbolj trpijo tisti z največjimi sanjami.« Sklepni stavek romana Nikogaršnji čas strnjeno povzema atmosfero knjige, sestavljene iz štirih vsebinsko zaokroženih delov, ki so med seboj povezani z zgodbama Tamare in Samirja.
V delu prevladujejo liki, ki jim je življenje namenilo ravno dovolj možnosti, da se jim njihovi cilji zdijo dosegljivi, a obenem premalo, da bi jih lahko uresničili: skupina delavk, študentje primerjalne književnosti, ulični prodajalec knjig, bivši marksist, podeželski alkoholiki, pripadniki druge generacije priseljencev iz držav bivše Jugoslavije … Zaradi tega v njih zlagoma prevlada izkrivljeno stremljenje po nečem, česar ne znajo ubesediti in jih vodi na stranpoti, ki jih poskuša popisati roman.
Dogajanje je postavljeno v Ljubljano in deluje kot poklon izumirajoči vrsti ljudi, ki še ni (popolnoma) podlegla nezadržnemu tempu sodobnega vsakdana. Kljub turobnemu vzdušju pa se vsak izmed štirih delov zaključi – ne s srečnim koncem – ampak s pomirjujočo noto: prek številnih porazov Tamara in Samir naposled prepoznata meje, ki jima jih je odredila okolica oziroma usoda.
