Ob svitu ugašajo zvezde

Marica Škorjanec, slovenska pesnica, pisateljica in literarna kritičarka, je napisala novo pesniško zbirko in ji dala naslov Ob svitu ugašajo zvezde. Pesmi so refleksivne, osebnoizpovedne, povezana z naravo in odsev družbenih pojavov, med njimi je tudi kar nekaj impresij in takih s filozofsko vsebino. Pesnica se odziva na dogajanje v naravi, dotakneta se je tako živalski kot rastlinski svet, vendar se v stiku z naravno lepoto nekoliko obvladuje in se brani vsakršne razčustvovanosti. Verzi govorijo o ohranjanju spominov, teži minevanja, samoti, tesnobi, občutkih izgubljenosti in odtujenosti med ljudmi. Eksistencialna stiska je podana z bogato in izbrano metaforiko (raztrgane zvezde, otroško igrive snežne kepe, rubinasti cvetovi potonik, trepetajoč nemir vetrnic, dišeči prsti pomladi, zeleni roj tolažbe, rjava trupla ubitih smrek). Avtorica se spominja trdega življenja na podeželju, vrne se v čase, ko so mladi sanjarili o boljšem svetu in kljub neprijaznim okoliščinam zmogli veliko veselja v sproščenem druženju, tu in tam pa se v zavest vračajo tudi drobci ljubezni iz davnih časov in zasijejo z zastrto svetlobo. Ohranjanje spominov je ujeto v sedanjost, čas moderne tehnike, tičanja za računalniki in brskanje po pametnih napravah. Lirska subjektka se znajde v mestnem kaosu in na tekočih stopnicah v nakupovalnem središču, kjer je veliko ljudi, vendar tudi v množici začuti samoto in odrinjenost ter odmik od tistega, kar je včasih zapolnjevalo njeno življenje in mu dajalo smisel. (Marija Švajncer)