Obsoteljski blues

Avtor predstavlja zgodbe iz svojega življenja na zanimiv, zabaven, duhovit in realen pogled na čas njegovega odraščanja. Odlomek ene izmed njih: Pospravljam po hiši in slučajno najdem pohvalo iz osnovne šole izpred štirideset let. Gledam papir, ki je malo zmečkan preživel nič koliko selitev: Osnovna šola Franja Vrunča – Hudinja izreka pohvalo Samu Čolaku za lep odnos do vsakega dela v oddelčni skupnosti, tovariški odnos do sošolcev in pomoč kmetom; (15. 6. 1983). V misli se mi prikrade druga plat te pohvale, ki je napisana v znanem stilu tedanje socialistične manire. Točno se spomnim, kako je bilo. Približno polovico razreda se nas je javilo, da bomo kot prostovoljci pomagali okoliškim kmetom pri spravilu pridelkov. Kaže, da je bila tedaj to ustaljena praksa. Po pouku smo se s kolesi odpravili na dogovorjeno mesto in bili pridni vse do mraka. Že prej nam je bilo obljubljeno, da ne bo treba delati domače naloge za naslednji dan. Ko pa nas je na kraju samem obiskal ravnatelj, smo bili pohvaljeni in dobili novo ponudbo. Kdor bo ostal do konca del, to bi bilo še dobri dve uri, ne bo vprašan pri pouku naslednji dan. Ni bilo kaj razmišljati, velika večina nas je ostala. V trdi temi smo se potem vračali domov. Na kolesu sem peljal še sošolko. Se spomnim, kako je kričala, ko po hribu navzdol nisem nič zaviral, seveda namerno.