Če bi se kje srečali in bi me vprašali, kaj pravzaprav počnem in zakaj, vam tega res ne bi znal povedati. Ker ne vem. Vem pa, da lahko s svojim razpoloženjem nadziram vreme, ne (z)morem pa nadzirati razpoloženja. Zato tečem. Veliko. Včasih tudi dan in noč ali še dlje. In več ko tečem, bolj dovršeno se počutim. Ker medtem ustvarjam nek svoj svet, v katerem se prepletata domišljija ter resničnost, na njunem križišču pa živijo duhovi preteklosti z junaki sedanjosti. Ki se borijo za prostor, za priznanje. Ker včasih niso več zadovoljni v temi, saj so prepričani, da so tam že predolgo. Zato so jezni, pridobivajo moč, terjajo pozornost in če se jim ne posvetim v samoti, se z njimi pogovorim, si s kremplji utrejo pot v prihodnost, kjer me pričakajo divji in nepredvidljivi. Zato tečem – da ne (z)bežim.
Robert Kereži je knjižničar, pravljičar, v prostem času pa tekač. V številnih letih tekaštva je premagal marsikateri peklenski tek, ultra maraton in druge tekaške preizkušnje. S kakšnimi vtisi se spominja tega, in številnih drugih izjemnih tekaških podvigov je zbrano v knjigi, ki jo je zapisal skupaj s soprogo, novinarko Urško Kereži.