Odhajanja

Ernest Ružič (1941–2020) ostaja v spominu mnogih, s  svojim novinarskim in literarnim delom se je zasidral tudi v kolektivni kulturni spomin Slovencev v matični domovini, slovenske narodne skupnosti na Madžarskem in avstrijskem Štajerskem ter gradiščanskih Hrvatov. Njegovo leposlovno snovanje in objavljanje – ob štiridesetletnem konstantnem novinarskem delu – se je zgostilo v dveh obdobjih: v letih 1967–1980 in 1997-2018. Na slovensko literarno prizorišče je stopil leta 1967 s pesniško zbirko Ljudje, človek, ljudje. Ni mu bilo dano, da bi dočakal izid svojih zadnjih dveh literarnih del, knjige memoarske proze Na bregi trnina in sedaj izdane pesniške zbirke Odhajanja. V njej so zbrane njegove še neobjavljene pesmi, kakor jih je že sam predvidel v osnutku te pesniške zbirke ter neobjavljene pesmi iz let 2016–2018.Poezija Ernesta Ružiča – tudi v tej zbirki – je kompleksna, morda celo nekoliko hermetična. Spričo modernistične metafore, pomenske večplastnosti, intertekstualnih navezav in simboličnosti bralsko potovanje po  njej ni lahkoten sprehod, prej zahteven orientacijski pohod, ki nikoli ni končan, saj vsako ponovno branje njegovih pesmi razpira nove pomenske odtenke in ponuja nove uvide. Hkrati pa njegova pesniška pokrajina s svojo večpomenskostjo omogoča, da po njej ubiramo različne bralske poti.(povzeto iz spremne besede urednika pesniške zbirke, prof. Francija Justa: O Ernestu Ružiču in njegovi poeziji)