Leta 1968 je devetletnega Daniela Pitteta pater Joël Allaz povabil, naj mu sledi do njegovega samostana v Fribourgu v Švici. Tako se je pričelo štiriletno trpljenje zaupljivega in ranjenega dečka. Pot do okrevanja je bila dolga, vendar so mu opora njegove družine, varno zavetje samostana, v katerega se je umaknil, in osebna vera pomagalI, da se je rešil.
Daniel Pittet je poročen, ima šest otrok in opravlja poklic knjižničarja. Po dvajsetih letih se je Daniel s pomočjo psihoterapevtov pričel soočati z zlorabo, na prelomu tisočletja pa je o tem prvič javno spregovoril. Cerkev je priznala njegovo trpljenje.
Pretresljivo pričevanje Švicarja Daniela Pitteta priča o neverjetni življenjski moči za premagovanje posledic grozodejstev in za odpuščanje svojemu mučitelju. Pričujoča knjiga bralce ozavešča o teži, ki jo nosijo žrtve pedofilije, in kliče po resnicoljubnem in iskrenem pogovoru o tem zločinu v Cerkvi in družbi nasploh.
»Zahvaljujem se Danielu, ker pričevanja, kot je njegovo, dvigujejo svinčen pokrov, ki pokriva škandale in trpljenja ter osvetljujejo strašne sence v življenju Cerkve. Takšna pričevanja odpirajo pot pravični popravi in milosti sprave.« – Papež Frančišek v predgovoru