Ognjeno drevo

Kakor radi povedo kritiki, je ena od številnih odlik Giocondinega pesniškega opusa nedvomno ta, da v njej zares slišimo »ženski glas«, vidimo »rojstvo poezije«, ki jo resnično ustvarjajo ženske. V njej ne gre za klasičen feministični govor, temveč za pristen politični, socialni in kulturni glas ženskih pesnic. To ni glas, ki bi bilo ustvarjen in pokopan v pesniški tradiciji moških, ki so stoletja določali in predeterminirali, kaj bo poetično in kaj bo poezija. To je izrazna oblika, ki se na novo izumlja z ustvarjanjem svežega in pristnega ženskega glasu. Ta stvari pove tako, kot resnično privrejo na plan – ne pa tako, kot bi želele biti slišane (moškim) –, zato Gioconda Belli predstavlja začetek, izhodišče in obalo poezije, ki jo ustvarjajo ženske. Tako kot na vsaki obali se tudi na tej pesek premeša in vrne nazaj v morje, globoko pod gladino – tja, kjer prebiva resnična ustvarjalna moč, ki navdušuje v odličnem prevodu Sare Virk.