Ohranjeni spomin

Za zgodnejše novele so značilni podrobni opisi stvarnosti, težnja po čisti deskripciji in čim manjši prisotnosti človekovih projekcij, pri čemer fabula ostaja v drugem planu. Sčasoma Šeligova proza postane nekoliko podobnejša zgodbam, ki sežejo ven iz absoluta sedanjika. Osamljenost posameznika je vse otipljivejša, pri čemer liki skozi opus ostajajo pasivni, nezmožni identifikacije, v konfliktu z okolico, prepuščeni tavanju in resignaciji. Kljub drznim poskusom pisanja izven antropomorfnih okvirov, se avtor ves čas ukvarja s tragiko človeške izkušnje, z našimi hrepenenji in bolečinami. Magičnost in moč Šeligove poetike se skrivata v jeziku, s katerim vsako podrobnost daje na ogled in pred bralca prikliče reči, ki jih med svojo bivanjsko izkušnjo nemalokrat spregledamo ali pozabimo.