Okruški spomina

Okruški spomina? Ja, okruški. Le okruški spomina. Samo ti so se ohranili. Le po kakšnih in le po katerih prijaznih naključjih minulih let? Kot lačni s hvaležnostjo pobere in v dlan zbere tudi razsute drobtinice kruha z mize, bom tudi sam s hvaležnostjo iskal in zbiral le še njegove okruške. Okruške spomina, ki so se prikrili v gostem rastju minulih let, da jih tudi mogočni vetrovi in neurja niso mogli do konca izruvati, odkrušiti in dokončno prikriti begajočemu spominu. Tako se kdaj prikrije tudi droben okrušek ometa ali razpadajoče opeke zidu, klesanega kamna palače ali gradu, da ga tudi divjanje viharjev nikoli ne razkrije in odkrije. Med podrastjo ob zemlji prikrit ždi in čaka, dolgo čaka, vse prevečkrat ga nihče nikoli ne odkrije. Zapisani bodo po vrsti, okruški spomina, kot so se postopoma razkrivali. Bralec se zaradi tega naj ne utruja s kakršno koli sprotno kronologijo. Pozornemu se bo ob koncu branja kar sama dokončno razkrila.