Palmin pirinač

"Družina je jed, ki jo je težko pripraviti. Zahteva veliko sestavin. Težava je nabrati vse – sploh okoli božiča in novega leta. Kakovost lonca ni pomembna, družina zahteva pogum, predanost in potrpežljivost. To ni za vsakogar. Polno je najrazličnejših trikov, skrivnosti in nepredvidljivosti. Včasih človeku pride, da bi obupal. In takrat se mu zdi bolje ostati praznega trebuha. Napade ga lenosti, znano pomanjkanje domišljije, ko je treba razmišljati o tem, kaj bi jedli, in tista slabost. Vendar življenje – zelena oliva na zobotrebcu – vedno najde način, da nas spodbudi in vzbudi apetit. Čas pogrne mizo, izbere število stolov in mesta, kjer se bo sedelo. Naenkrat, kot da bi bil čudež, je družina servirana. Eden je tisti najpemetnejši. Drug je točno tak kot mora biti, najbolj vesel in najbolj družaben, vsem prijatelj. Tretji - kdo bi vedel? - zaprl se je, dozorel predčasno. Ta je najdebelejši, najbolj velikodušen, zadovoljen in bogat. Tisti je vse presenetil in odšel živeti nekam daleč. Ta - zaljubljena, bolj od vseh. Tista druga - najbolj dosledna.'' Antonio, ki je kuhar, ob praznovanju svojega oseminosemdesetega rojstnega dne pripravlja družinsko kosilo, na katerem želi zbrati vse: ženo in otroke, vnuke, brate, sestro in njihove potomce. Njegova družina, ki se je pred sto leti iz Portugalske izselila v Brazilijo, nikakor ni popolna. Namesto tega so se zgodile najrazličnejše stvari: poroke, prepiri, ločitve, spletke, praznovanja, rojstva in smrti. Skozi Antonieve spomine prihaja na dan tako lepo kot grdo – a vsi dogodki imajo nekaj skupnega. To skupno je riž, mističen in svet, ki nikoli ne zgnije. Riž, s katerim sta mladoporočenca, ustanovitelja družine, obmetana, in riž, ki jima ga je teta Palma podarila kot poročno darilo. Riž, posejan v zemljo, pada z neba kot kaplje v puščavi. Pobran s kamna je simbol plodnosti in večne ljubezni. Topla družinska zgodba, polna inteligentnega humorja in poučnih izrekov bralca popelje v čarobni svet latinskoameriške miselnosti in navad.