Eseji Roberta Simoniška, doktorja umetnostne zgodovine, Rožančevega nagrajenca za esejistiko, pesnika in kritika, predstavljajo zrelo, poglobljeno pisanje o temah, ki zadevajo predvsem umetniško ustvarjanje.
Zbirka Pejsaži je prejela literarno nagrado svetlobnica za leto 2020, komisija pa je med drugim delo pohvalila tudi z zapisom: »Na našem literarnem prizorišču le redko naletimo na tako vsebinsko tehtna, pristna in jezikovno spretno izpisana esejistična besedila.«
Naslov Pejsaži je splošen, nekakšna vezna nit vseh esejev, v katerih se avtor dotika različnih tematik: »Beseda pejsaž nas običajno popelje v nek segment krajine, vedute podeželja ali mesta, in na nek način je v vseh esejih vsaj drobec krajine.« Glavna skupna nit, ki jo je skušal strnit v drugi knjigi esejev, je, kot je dejal, »kako osebno izkušnjo bodisi na ravni čutov, emocij ali duhovno izkušnjo, integrirat v vsak esej in preseči teoretske diskurze, tudi slovenske majhnosti, in tudi ideološka trenja in iti nad stereotipi v smislu individualnega mišljenja«.
